Piškotki | Kontakt | Oglaševanje

Iskalnik po strani:

Objavljeno dne: 02.01.2015 | Prispevek objavil: Cajtng
Značke: ,
V kategoriji: Cajtng | Lokalno
Prispevek ogledan: 210-krat

Srečno tudi vam, Taja in družina Vencelj! In še enkrat več – bravo za mamico!

Ko pomislite, drage bralke in spoštovani bralci, da vam je v življenju težko, se spomnite na izkušnjo, s katero se je spopadla naša sokrajanka Suzana Vencelj. V nadaljevanju objavljamo njeno zgodbo, s katero je lani oktobra zmagala na literarnem natečaju Novalac, njena zgodba, pogum in volja do življenja pa naj nam bo vedno, ko pomislimo, da nam je najtežje, v spodbudo. Naj bo to tudi naše vodilo za vas v letu 2015. Torej, srečno … z zgodbico Suzane Vencelj!

Vencelj Suzi Taja

Dandanes spet srečna (in že kar 5 članska) družinica, z leve mož Boris, v sredini Taja in desno Suzi Vencelj.

»Res sem vesela, da je Taja taka “mačkica”, kot je. Nikoli si nisem mislila, da bo tako ”dobra”, čeprav, PRIZNAM, sem na to tiho upala. Še vedno je veliko dela, nekaj zdravstvenih težav, ampak nič ni težko, ko vidiš napredke«, je z iskricami v očeh za Cajtng povedala mamica Suzana, ki je tudi izkoristila priložnost za zahvalo vsem, ki ste del dohodnine namenili Humanitarnemu društvu Taja, pa tudi vsem ostalim, ki jim preko leta tako ali drugače pomagate …


MOJA POSEBNA PUNČKA

Sredi toplega januarskega dne, popolnoma nepripravljena na novico, izvem, da v mojem trebuščku raste mala pikica. Mama bom! Juhuhu. Trebušček raste iz dneva v dan in komaj čakam, da dobim najlepše ime – MAMA. Napoči dan, ki naj bi bil za vsako nosečnico najlepši dan v življenju. Toda groza, panika, zastoj poroda. Po neskončno dolgem času v naročju končno stiskam svojo deklico. Mama sem. Vendar kmalu izvem, da je moja deklica utrpela možgansko poškodbo zaradi pomanjkanja kisika med porodom. Odpeljejo jo v Ljubljansko kliniko, meni pa povedo, naj se pripravim, da bo deklica umrla.

V sobi ostanem sama, čisto sama. S prazno posteljico ob sebi. Zakaj ravno moja deklica? Jočem, jočem. Naj ne umre, naj umrem jaz namesto nje in naj ona živi. Dnevi so dolgi. Živim le še za dan, da me izpustijo iz porodnišnice, da grem k njej, jo pobožam, stisnem, objamem, poljubim. Končno napoči ta dan. Vidim jo, kako nebogljeno leži v sami plenički. Bleda, cevke vsepovsod in na aparatih. Še dotakniti se je ne upam, tako je ranljiva. Vsak dan ji tiho, zelo tiho šepetam, da jo imam zelo rada, da je moj sonček, da bom vedno ob njej.

Vendar moja borka kljub slabim napovedim živi, ali bolje rečeno životari. Vendar imam jo ob sebi. Zakaj mora trpeti, se sprašujem in trpim ob njej, čutim njeno bolečino, nemoč …

Ko si moja deklica malo opomore, se veselim. Vendar, kot da ni že dosti gorja, me zdravniki začnejo prigovarjati, naj jo dam v zavod. Napovedi zdravnikov so grozne. Ne bo hodila, ne bo govorila, lahko bo prizadeta … Pa kaj, si mislim, otrok je moj, moj, moj. Jaz bom skrbela zanjo, se odločim.

Moja mala posebna deklica s cerebralno paralizo je velika borka. Stalno se učimo, vadimo. Ob njej se zavem, da pihanje, požiranje, hoja, risanje … sploh ni enostavno. Ob njej se tudi jaz učim in še enkrat spoznavam globine človeške biti.

Sedaj hodi, teče, plava, govori, skače, se smeje, poje, vriska … Tudi nemogoče je včasih mogoče. Vesela sem, da jo imam in da je ravno mene izbrala za mamo!!!

  • krepko-207-ii
  • Natisni net CTV
  • AVTO SLAK CAJTNG TV
  • Pasji salon Ajša CTV
  • Natisni net za CTV 2
  • BHS 1
  • Pavc Cajtng TV 420×360
  • BHS 2

Vremenska napoved

Oglasi

Anketno vprašanje

Glasovanje v anketi je zaključeno!
Čas trajanja:
od 01/06/2016 07:45:25
do 19/06/2016 23:59:59

Rezultati ankete:
Ali se boste udeležili prireditve Iz trebanjskega koša, ki bo od 17. do 19. junija 2016?

Skupaj glasov 4