Še kikl’co prodala je, za sladko vince dala je …

Piše: Gregor Kaplan

“En glaž vina mi dej”, se je v njegovi pesmi na svojstven način izpovedal Iztok Mlakar. “Saj, če se prav razmisli” (spet Iztok), bi morda pa veljalo povečati količino in namesto kozarca ponuditi tudi steklenice. Ideja?

Po naših vinskih goricah je trt kolikor hočeš. Cvička in frankinje, ki ga naši vinogradniki pridelajo na vrhunski ravni, ni malo. Tudi šmarnica je že skoraj butično vino, ki ga ne znamo ponuditi oz. prodati. Kakovost vina se je dvignila zaradi napredka v vinogradništvu, povečanja znanja naših vinogradnikov in odličnega poznavanja kletarstva.

In potem se v naši občinski prestolnici sprehodim in pogledam – kaj se lahko iz tega naredi. Modri občinski veljaki brez idej o razvoju turizma pač počasi capljajo, večkrat bolj ritensko, kot pa naprej. Turiste vlečemo v zidanico, bolj zaradi seksa, kot na dejansko predstavitev, če sem prav razumel zadnjo blamažo trebanjskega turizma, januarja 2014.

Ne čudi me, da za občinsko stavbo, na uporabo pajkom in vlagi, ždi bivša enota vrtca Mojca, kjer bi morda lahko skupaj spravili kaj lokalnega, so pa še druge neizrabljene lokacije v centru. Ambient se lahko hitro uredi. Dovolj je že nekaj starih sodov, kaka brenta, neuporabna ročna preša … itd, ter še kak bobovec in petrolejka za dekoracijo, pa je zadeva narejena – pristno in domače. Osrednja zgodba in tudi polica je namenjena izdelkom naših vinogradnikov – vinoteka. Seveda pa bi notri našli prostor tudi drugi pristni domači trebanjski izdelki. Praktično je na dlani, da bi bila to trgovina Made in Municipality of Trebnje. Nikakršnih ovir pa ni, da se tam redno ne bi znašli tudi nekateri izdelki, ki sedaj ob sobotah domujejo na kmečko-rokodelski tržnici. Pa tudi kak izdelek iz sosednje doline ne bo škodil. Sčasoma pa bi se tam morda lahko znašel celoten TIC, saj se zadeva vzajemno nadgrajuje.

In ne samo to. Ko ljudje nekaj naredijo in to želijo prodati, bodo tudi sami aktivni na področju turizma. Zlasti poleti, ko se horde turistov s 130km/h vozijo mimo in nas ne opazijo. Iskreno rečeno – nas niti ne morejo. Samo avtocestni znak za izvoz Trebnje je daleč premalo. Ob avtocesti pa na nas ne opozarja praktično nič, kar bi turistom dalo sploh slutiti, da obstajamo. Če se hočemo iti turizem, bi morda kje morali povedati s kako tablo: Oj, tu smo!, Obstajamo!, Pridite k nam! … In to vzdolž celotne avtoceste.

Tak pristop in razmišljanje seveda odpira tudi možnost dodatnega zaslužka, pa tudi kako delovno mesto, vsaj začasno se odpre – s pravilnim pristopom. Saj – kot so rekli včasih: “Turizem smo ljudje”. In zgodbe. V Trebnjem po mojem imamo ljudi, ki bi lahko delali turizem in zgodbe za turiste.

Pa kaj bi tarnal. Pri nas se slika dela od vrtička do vrtička in morda je ravno zato celotna trebanjska njiva na turističnem področju skoraj zarastla. Po tem, ko se je moj lev in reševanje Koša prijelo celo na županovem zelniku, je vsekakor tudi ta kolumna identična prejšnji – sajenje še ene ideje. Plevel se bo, ali pa tudi ne, očistil. Ker so bili kritiki in turisti do TIC-a, v veliki meri pohvalni, je treba graditi na tem kar imamo. V prihodnosti, upam, da se bom tam lahko oglasil in trkal z nogo na vrata, ker ne mislim priti praznih rok za trebanjski turizem, občino in nenazadnje tudi naše občane.

In ker sem bil “zmeraj za trdeče”(spet Iztok) – ZA CVIČEK, bom to zgodbo poplaknil z zdravico, na zdravje in boljše čase. ČIN ALOJZIJ!

Iz komadov: