Z Dušanom Skerbišem, županom najmlajše slovenske občine, občine Mirna, smo na hitro spregovorili nekaj besed, sproščenih, mimo politike. Dobili smo zelo zanimive, iskrene odgovore, pri nekaterih smo se prav od srca nasmejali. Prav je, da g. Skerbiša spoznamo tudi s te plati …

• G. Skerbiš, začniva z dopustom, morjem. Kako ga preživite, kje, itd?

Dopust vsako leto preživim z družino oziroma zadnja leta z ženo v prikolici kampu in vedno me spremlja slabo vreme. Niti letos ni drugače. Privoščim si počitek, a kljub temu, da si vedno znova obljubim, da bom izklopil telefon, vsako leto na skrivaj prekršim dogovor, ki ga sklenem sam s sabo. Naša priljubljena destinacija je hrvaška Istra, kjer smo zadovoljni z urejenostjo kampa in prijaznostjo ljudi. V vseh teh letih nismo imeli nobene slabe izkušnje. Verjetno tudi zato, ker sem prepričan, da se prijazno vrne s prijaznim. Tudi bralcem Cajtnga priporočam, da si privoščijo čim več oddiha, lahko po koščkih, in napolnijo baterije za prihajajočo jesen.

• Kako se razumete s srečo oz. igrami na srečo?

Pravijo, da je sreča kot metulj, ki ga ne moreš ujeti, če pa mirno obsediš, lahko sede nate. Jaz občasno igram katero od iger na srečo, tudi loto, a zadel nisem še nikoli nič. Uspešen sem le na srečelovih, kjer vedno kupim srečke, saj gre za pomoč pri pokrivanju stroškov organizacije dogodka. A skoraj vedno dobim nazaj darilo, ki ga podarim sam.

• Imate raje sonce ali sneg, torej poletje ali zimo?

Rad imam sonce in sneg, kajti vsak letni čas ima svojo draž. Vse pride ob svojem, pravem trenutku – sneg pozimi, brstenje spomladi, toplota poleti in pisane barve jeseni.

• Vam je kdo od učiteljev zaradi tega ali onega dogodka ostal posebej v spominu?

V šoli nisem imel večjih negativnih izkušenj z učitelji – vsak od njih se trudi, da učencem posreduje čim več znanja. Tisto, kar je bilo negativnega, sicer človek hitro pozabi, treba si je zapomniti pozitivno in dobro in na tem graditi svoj vsakdan. Med učitelji mi je najbolj ostal v spominu moj razrednik Stane Peček, ki me je učil tudi glasbo, ker mi – ker nisem imel in še danes nimam niti malo posluha – ni bilo treba peti pri pevskem zboru.

• Bi se lažje odrekli mobilnemu telefonu ali avtomobilu?

Odreči se mobilnemu telefonu ali avtomobilu? Nemogoče. Ker sem odvisnež tako od avta, kot od mobitela. Željá po aktivnosti in uresničevanju želenih ciljev je preveč, da bi vse uspel tako hitro in učinkovito uresničiti z uporabo recimo vlaka. Prav tako pa je mobilni telefon nepogrešljiv pri usklajevanju, dogovarjanju in povsem vsakdanjih klepetih. Rad sedem v avto in se odpeljem kamorkoli je treba, prav tako brez težav sprejmem telefonski klic, če sem le dosegljiv.

(pk, gs)

NAPOVEDUJEMO: Podobna vprašanja smo zastavili tudi županu občine Mokronog - Trebelno, g. Antonu Mavru ...