Minulo soboto je v Celju potekala rokometna tekma v spomin na nedavno preminulega rokometaša Iztoka Puca. Na tej tekmi, v kateri sta se pomerili reprezentanci Slovenije in Hrvaške iz časov aktivnega igranja Iztoka Puca, sta sodelovala tudi naša Roman Šavrič in David Imperl. Kako je tekmo doživel Roman Šavrič, smo že opisali, danes pa smo za bralce Cajtng.com "iztrgali" list iz dnevnika Davida Imperla. Priljubljeni Impi sicer prihaja iz Leskovca pri Krškem, je pa že dolgoletni član trebanjskega kluba RK Trimo, zato lahko mirno zatrdimo, da je - naš!

Iz dnevnika Davida Imperla ...

V Celje sem prišel s svojo partnerico Aleksandro ob pol štirih popoldan. Malo kasneje so se mi pridružili sestra z družino, Roman (Šavrič, op.a.), tam je bil že Tettey Banfro. Dobili smo se pri Urošu Šerbcu, v njegovem kafiču Santana v Mercator centru poleg dvorane. Tako sva se z Romanom tudi dogovorila. Potem so počasi prišli tudi ostali soigralci ... Brez predhodnega dogovora se nas je kar večina zbrala pri Urošu, tako on, kot Grega Cvijič, Andrej Kastelic, Beno Lapajne, Tomaž Tomšič, Rolando Pušnik, Branko Bedekovič. Nato smo ob štirih skupaj odšli v dvorano. Tam so bili tudi vsi ostali, vključno z vodstvom. Vsi smo se, tako kot nekoč, rokovali in objeli, rekli kako besedo in se počasi preoblekli ter pripravili na tekmo. Pogovori so potekali med vsemi in tudi o raznoraznih stvareh, kajti že kar dolgo se nismo videli. Ko je bil čas za to, smo odšli na igrišče.

Na tekmi smo igrali vsi. Igralci različno, tako po minutaži, kot po nalogah. Mislim, da so vsi dosegli zadetke. Vratarji smo si na tekmi, ki je trajala 2 x 20 minut, čas razdelili enakopravno, vsak po 13-14 minut. Tekma ni imela tekmovalnega vidika, temveč spominskega, družabnega. Naši fantje so nekateri še prav dobro pripravljeni, recimo Roman (Šavrič, op.a.), Kastelic, Bedekovič, ki še igra v avstrijski drugi ligi in odhaja dvakrat tedensko na trening, Jovičič, ki še ne sme pozabiti na možnost igranja tekme v Kopru in Cvijič, Lubej ter Pungartnik. Manjkala sta Vugrinec in Pajovič, (ki je bil od mene edini mlajši v reprezentanci), saj sta imela tekme v Nemčiji.

Pri Hrvatih sta me na tekmi pozitivno presenetila Bilič (levi zunanji) in Zlatko Saračevič (desni zunanji). Oba imata še izredno natančen, pameten in predvsem močan strel. Pozitivno dobro je odigral tudi Patrik Čavar. Dejal bi, da ne glede na njihova leta se vidi, da so odigrali na stotine tekem na najvišjih nivojih. Mnogi med njimi pa so in še imajo izreden talent, pregled in smisel za igro.

Konec tekme, naša zmaga. Pri Hrvatih se poznajo leta. Mi smo le malo mlajši. In fantje, ki sem jih naštel, so suvereno zabijali gole. Igro sta odlično vodila Jani Likavec in Uroš Šerbec. Tomšič pa ima še vedno tisto svojo prodornost.

Po tekmi smo v garderobi spili pijačo in se po večini - po stisku rok - porazgubili po Golovcu. Jaz sem odšel do mojih najzvestejših navijačev, dekleta Aleksandre, nečakov Mihaela, Maje in Marka in sestre Helene z možem Boštjanom. Skupaj smo si ogledali še drugo tekmo dneva, ki mi je bila enako zelo zanimiva. V drugem polčasu smo odšli v VIP prostor, da smo kaj spili, predvsem otroci, jaz pa sem se še malo pozdravil s kakim rokometnim obrazom, ter po koncu tekme in dogodka, v bistvu - po končanju nagovorov, odšli domov.

Celoten dogodek me je fasciniral, a bi raje videl, da ga ne bi bilo in da bi bil Iztok še z nami, da bi odigrali kakšno prijateljsko in ne memorialno-humanitarno tekmo. Odziv ljudi je bil res velik in občutki so bili prijetni, da smo ljudje v danem trenutku na kulturen in zgleden način dosegli namen počastitve velikega športnika, rokometaša, prijatelja in človeka. Pred tekmo sem imel - ravno zaradi tako velikega dogodka - kar malo treme, v bistvu nisem vedel, kaj vse me čaka, kaj me lahko preseneti ...

Prireditev je bila zelo dobro organizirana, zasluge Rolandu (Pušniku, op.a.), Urošu (Šerbcu, op.a.) in celjskemu klubu in ostalim, ki so pripomogli pri organizaciji in spominu. Svoje pa je opravil tudi Ivo Milovanovič.

Če malo pomislim za nazaj - s kom vse sem se družil, koliko sem bil skupaj z Iztokom?? Začasa igranja smo se načeloma družili kar vsi. V aktivnem času sem bil "cimer" nekaj časa z Romanom Pungartnikom, nekaj časa z Zoranom Lubejem, v Sydneyu z Romanom Šavričem. Seveda smo se golmani v času igranja več družili, jaz predvsem z Rolandom (Pušnikom, op.a.). Tudi z Iztokom sem preživel mnogo časa, ob kavicah in večernih pijačah. Ampak med nami sploh ni bilo nekih zapor - kdo se s kom druži in kdo ne. Kdor je imel voljo in če je bil čas, smo hodili skupaj na kavice, pijače, tudi tortice ... Ja, tudi sladice smo si privoščili, največkrat z Benotom (Lapajnetom, op.a.), Kastelicem in Cvijotom ...