Slavje ob 99-letnici  Markovičeve ali po domače Martinove Ani iz Dolge njive številka 20, se je minulo soboto začelo z manjšo zamudo, ker je imel župnik v Šentlovrencu ob napovedani uri neodložljiv opravek. Na koncu je bil »zbor« kljub vsem zadregam pred slavljenkino domačijo le popolnjen: zbrali so se sosedje in domačini, župnik, člani pevskega zbora Strune ter predstavniki KS iz Šenlovrenca. Na koncu je prišel celo župan občine Trebnje Alojzij Kastelic, ko je končal s slovesnostmi na zaključku pohoda od Litije do Čateža… In prisotni so bili seveda vsi domači!

Bilo je imenitno! Nagovori so bili kratki, pesmi kot strune lepo zapete, župnikove šaljive pripovedi izjemne, peciva in dobrot pa toliko, da bi nasitili in odžejali še tri vasi. Bilo je radoživo, preglasno in zunaj že malce hladno, da bi se s slavljenko lahko kaj več pogovarjali. Dobila sva se čez dva dni, na delavnik, ob zakurjeni peči.

»Je že prav tako, da se pogovarjava sama. Je bilo na slavju preveč ljudi. Slabo slišim in zato težko razločim besede, če je hrupno. Če sva sama, se lahko pogovoriva glasneje,« mi je pojasnila gospa Ani, s svojim hudomušnim nasmehom. Njen pogled in kretnje prav nič ne izdajajo dejstva, da je stara že 99 let. Da bo že čez nekaj dni stopila v stoto leto!

Odkar je postala priletna, odhaja čez zimo k hčerki, poletja pa je najraje na Dolgi njivi. Čeprav si še vedno gospodinji, zakuri in pospravi, je čez  zimo pri njenih letih vendarle prenaporno, da bi na primer kidala še sneg, se pošali.

»Saj sem navajena delati. Oho, kaj ne. Vse življenje sem kar trdo delala. Tam kjer sem bila doma in tukaj na naši domačiji,« poudari z živahnimi kretnjami. Konec tedna bo do pomladi zopet zaprla hišo.

»Nič se ne pritožujem. Nismo živeli v kakšnem posebnem pomanjkanju. Delati je bilo pač treba! Od jutra do mraka. Doma smo imeli velik grunt, tukaj pa tudi ni bil majhen. Včasih smo imeli pri hiši vedno konja, po štiri krave, teleta; tudi po štiri, včasih tudi po več pujsov. Nikoli nisem hodila v 'tabrh'. No, pomagati že. Se reče - šla sem ustreč'. V službo pa nisem hodila. Pokojnino prejemam po pokojnem možu.«

Čeprav se je pritoževala, da ji peša spomin, je tekoče opisala mladost:

»Rodila sem se peta od šestih otrok. Pri Pancarju na Poljanah. Tam za Primskovim. Velik grunt smo imeli. Zelo smo se prerivali s tisto zemljo. Mama in šest otrok. Oče je bil, ko smo bili še majhni, vpoklican v Cesarsko mornarico kjer je zbolel za malarijo. Hudo bolnega so ga petnajstega leta odpustili, da je prišel domov k otrokom umret. Iz zgodnje mladosti se mi je edinole to ohranilo v spominu. Sedela sem na peči in gledala umirajočega očeta.  Vidim ga pred seboj, kot, da je danes.

Najstarejši brat je bil takrat star 13 let in čez noč je moral prevzeti vlogo moškega v hiši. Tako je bilo takrat.

V šolo sem hodila na Primskovo. Ne veliko, toliko kot je bilo treba. Za njive jih ni bilo treba veliko. Sem pa hodila po svetu z odprtimi očmi. Doma, na Poljanah, so me pogosto pognali po opravkih. Če so zboleli prašiči recimo v Šentlovrenc, k takratnemu župniku Oblaku, ki se je ukvarjal s prašičerejo. Po 'arcnije' ali pa po nasvete. Oj, vse je vedel, vse znal o prašičih. Tudi drugega gospoda, Šašlja sem poznala. To so bili sila imenitni, učeni možje!«

Pripoved ji je tekla živahno, pretehtano, tekoče: »Na začetku leta 1949 sem se poročila in istega leta se je rodila hči Ani. Nisem bila več med najmlajšimi nevestami. Z Dolgonjivci sem se vedno dobro razumela. Če bi sedaj hotela povedati vse zgodbe, bi bilo predolgo. Če povem samo nekaj, se človek zameri. Za tole njihovo organiziranje slavljenja mojega rojstnega dneva pa nisem vedela. So naredili bolj potihoma, da so me presenetili. Ste videli, koliko so pripravili? Kot za ohcet.  Pa tudi z drugimi stvarmi so me presenetili sosedje - pripeljali so pevce, župnika, predsednika KS, župana.«

Gospa Ani je za tem, ko sem ji rekel, da pridem na obisk zopet pomladi - ko bo prišla iz 'prezimovanja' - nekaj jamrala, da ne ve, če me bo počakala… Ko sem ji omenil, da še prav nič ne kaže, da bo opešala, je vendarle dodala:

»Če bo še naprej zdravje? Kar pridite, bova še kaj poklepetala…«

Mi pa ji seveda želimo: »Še na mnoga, zdrava leta gospa Ani!«

(Brane Praznik)