»Ena čudna stava je spet padla, pa je prišlo do tega«, pove Leon Rojc, predsednik DTP Trebnje o podvigu, katerega je izvedel prijatelj in nekdanji član njihovega društva, Polde Saje.

Minulo soboto, torej 11. septembra 2010 ob 12. uri je Polde Saje krenil s Triglava. Peš, kakopak. Cilj je bil Trebelno, do Trebelnega pa je moral - za stavo - priti v 24-tih urah.

»Sliši se zelo kratko, gre pa za približno 170km dolgo pot«, še pove Rojc, tudi sam izkušen tekač, ki ve, kako je teči … »Vsak korak, vsak meter, vsak kilometer, vsaka nočna ura ti vzame nekaj moči. A Polde jo ima v sebi ogromno«, še pove Rojc.

To je dokazal tudi sam, ko je po 23-tih urah in pol odšprintal v zadnji klanec pred ciljem na Trebelnem in ob velikem navdušenju prijateljev, krajanov in najbližjih celo zaplesal ob zvokih harmonike.

Dodajmo pomembno dejstvo, da je Polde tudi na Triglav prišel peš, kar je le še dodatna oteževalna okoliščina. Nazaj grede pa – čisto sam na cesti, le s spremljevalnim vozilom - Jesenice, Naklo, Medvode, Prešernov trg, Višnja gora, Ivančna Gorica, Medvedjek, Trebnje, Trebelno … Ja, sliši se malo, a gre za ekstremen dosežek. Vse čestitke, Polde!

Sicer pa je 43-letni avtoklepar Polde, ki prihaja s Čilpaha v občini Mokronog - Trebelno, že od malih nog zelo dober tekač. V mladinski kategoriji je na srednjih progah dosegal odlične rezultate in tekmoval tudi izven Slovenije. Z leti se je lotil tudi daljših razdalj. Že kar nekaj let nazaj se je lotil raznih podvigov - tek na Kum, pa na Gorjance, pa iz Krmelja na Ljubljanski grad. Kot stari maček se je udeležil tudi vseh treh štafetnih tekov v okviru DTP Trebnje (Makarska, Beograd in Rim).

»Polde je legenda, beseda legenda se ne izreče kar tako, a za Poldeta jo lahko«, še konča predsednik DTP Trebnje Leon Rojc, ki da celotnemu dogodku s primerom še dodatno težo: »Veliko bolj enostavno je neko stvar narediti in če uspe, jo lepo objaviš. Dosti težje in veliko breme pa si naložiš, ko zadevo napoveš in jo moraš potem izpolniti!«

Aha, zdaj pa tisto glavno - za kaj so stavili? Za enega odojka. Hm, zanimivo, marsikdo ne bi tekel za osebni avto ...

(Goran Smuk)