Zgodnje sobotno jutro se je 21. avgusta prebujalo v soncu, ko smo se planinci PD Polet Šentrupert odpravili na pot proti mogočnemu Špiku, ki ga mnogi vodniki uvrščajo med velikane Julijskih Alp.

Pogled na Špik, ki je bil že s soncem obsijan, je bil v zgodnjem jutru čaroben. Mogočne stene so kipele v nebo in v svoje naročje privabljale planince, ki so se odločili za vzpon. Sama gora ima zelo prepoznavno obliko. Špičasti vrh moli visoko proti nebu. Naša skupina štirinajstih planincev se je povzpela proti vrhu skozi Kačji graben. Pot je bila strma, tako da bi včasih lahko »grizel kolena«. Proti vrhu je bilo melišče. Ko smo ga premagali, smo se znašli pod steno gore. Čakal nas je strm vzpon proti vrhu, ki poteka po razčlenjenem skalovju. Po približno petnajstih minutah smo bili na vrhu. Sonce nas je razvajalo in pogled naokoli je postal čaroben. Občudovali smo bližnje vrhove, med katerimi je bila najbolj mogočna Škrlatica.

Po počitku na prijetnem soncu nas je čakal še drugi del poti, spust v dolino. Sestopali smo proti koči v Krnici, kjer se je prilegel požirek ali več mrzlega laškega piva. Pot smo nadaljevali proti Mihovemu domu, kjer je na nas čakal naš prevoznik. S prijetnimi občutki smo se vrnili domov.

Tekst: M. Zagorc,  Foto: Bojan Brezovar