April se je dodobra nagnil v drugo polovico, ko smo se planinci PD Polet Šentrupert ponovno podali na pot. Tokrat je bila na vrsti Primorska, ki je bila vsa leta nazaj najbolj zasedena. Letos je bilo število udeležencev nekoliko nižje, saj se je datum pohoda prekrival s še vsaj dvema drugima. Razveseljivo pa je, da so se tudi tokratnega pohoda udeležili mladi planinci iz OŠ Pavla Lunačka Šentrupert.

Pot nas je vodila do mejnega prehoda Lipica pri kraju Lokve. Prvi cilj tokratnega izleta je bil vrh z zanimivim imenom – Kokoš. Vodnik Marjan nam je povedal, da je hrib, visok 670 metrov, dobil ime po igri besed. Domačini so mu rekli Golina, ker je bil neporaščen, sosedje Italijani pa so ga poimenovali Gallina, kar pomeni v italijanščini kokoš. V ponovnem prevodu v slovenščino je hrib dobil to nenavadno ime. V pogovornem jeziku lahko pogosto slišimo ljubkovalno inačico Kokoška. Na vrhu stojita antenski stolp in Koča na Kokoši. Samo področje je priljubljeni cilj tako kolesarjev kot pohodnikov.

Po krajšem postanku smo se v rahlem rosenju spustili do Krvavega potoka in Klanca pri Kozini ob zatrepu doline Glinščice pod avtocesto po dolgem grebenu preko Grmade do Tumove koče na Slavniku.

Slavnik je zadnji tisočak (1028 m) na Slovenski planinski poti pred morjem. Dviga se južno od Kozine in zahodno od Podgorja. Zaradi svoje višine nad okoliškimi kraškimi planotami običajno nudi prekrasen razgled: Jadransko morje, italijanske Dolomite, del Karnijskih in Julijskih Alp in preko Karavank do Kamniških Alp. Nam tokrat vreme ni bilo naklonjeno in zapis bi lahko končala z anekdoto o slovenskem pisatelju Ivanu Cankarju, ki je menda še v šoli dobil nalogo – spis: Pogled z ljubljanskega gradu. Očitno takrat ni imel volje in je učiteljici zapisal:«Bila je megla, zato se ni videlo nič.« To anekdoto sem povzela po pisatelju Bogdanu Novaku. Povedal jo je na enem literarnem večeru v trebanjski knjižnici.

Koča na Slavniku se imenuje po dr. Henriku Tumi, slovenskem odvetniku, publicistu, planincu in jezikoslovcu, ki je bil rojen v Ljubljani, večino življenja pa je preživel na Primorskem. V času 1. svetovne vojne je izgubil veliko svojega premoženja in ker so mu Italijani zavrnili upravičenost do odškodnine, se je vrnil v Ljubljano, kjer je delal kot odvetnik. V svoji knjigi – Iz mojega življenja – je med drugim zapisal:«Tako sem moral zapustiti ljube mi goriške kraje.«

Kljub slabemu vremenu je bilo vzdušje prijetno. Sestopili smo proti vasi Podgorje, kjer se je naša pot končala. Pred nami je bila še vožnja do doma in pričakovanje za nov pohod.

Marija Zagorc