Pismo bralca ...

Opisana problematika je sicer splošno znana, je pa ta članek namenjen predvsem lastnikom psov, ki pustijo svojim štirinožnim prijateljem (oz. nekaterim so po videzu sodeč bolj breme kot prijatelji) popolno svobodo, neozirajoč se na okolico.

Seveda psom ni za zameriti, da ovohavajo, se želijo igrati, včasih tudi zarenčijo, v skrajnih, vendar ne osamljenih primerih pa celo napadejo in obgrizejo čisto nedolžnega mimoidočega in mu lahko tako za zmeraj zaznamujejo življenje, predvsem če gre za otroka. Vse opisano je naravni nagon psov. Nadalje, nekateri lastniki ne le da puščajo, da njihovi kužki kakajo vsepovsod - po javnih in zasebnih mestih - celo vodijo jih stran od svojih parcel, češ zakaj bi bila nesnaga na mojem, če je lahko na sosedovem. Psi so vodeni nekateri pa celo spuščeni , ker da ne rabijo biti na povodcu, saj »njihov pes pa res ne bi nikomur nič naredil…«, na lepše, priljudene lokacije. Take priljubljene točke so npr. šolsko športno igrišče in pripadajoča zelenica, kjer imajo osnovnošolci v nezimskih razmerah športno vzgojo in kjer je tudi precej rekreativcev in sprehajalcev, na zelenicah in pohodnih površinah, kjer se zadržujejo tako naši malčki, kot šolarji, vzgojitelji in ostali...

In da ne govorimo o stanju na uličnih cestah, pločnikih in javnih zelenih površinah, za katere so očitno nekateri lastniki prepričani, da je to mesto za kakanje njihovih psov. Torej nekateri lastniki izberejo res čimlepše površine, da se bodo njihovi psički dobro počutili pri svojem vsakdanjem obredu, ki zajema ovohavanje (ali še kaj drugega) mimoidočih, lulanje (oz. po pasje markiranje) po vseh vertikalno postavljenih predmetih, izkazovanje nadvlade teritorija z močnim laježem v primeru, da se pojavi drug pes in na koncu še en velik kakec na najlepšem delu terena, da je vse to dodatno potrjeno. Medtem lastnik, če seveda utegne priti s psom (včasih ga spusti kar samega, ker je res veliko drugega dela...), v miru pokadi cigareto ali pa naključnemu mimoidočemu pove kaj pomembnega o pasmi njegovega psa. Ko je kuža svoj ritual opravil se oba zadovoljna odpravita domov, brez kančka pomisleka, da morda pa nismo vsi oboževalci njunega, pravkar izvedenega podviga. Najbolje je, da človek ostane brez besed, ker tudi če kaj reče dobi nazaj:«Brigaj se zase!« v besedni obliki ali pa z izrazom na obrazu. Še enkrat – tu ne gre očitek psu…

Zakon prepoveduje tako početje, vendar ga v Trebnjem le malo posameznikov upošteva. V Uradnem listu Republike Slovenije, št. 11/2009, z dne 13.2.2009, Odlok o urejanju in čiščenju občinskih cest in javnih zelenih površin , v točki 5 – PRAVICE IN OBVEZNOSTI UPORABNIKOV, v 11. členu prepoveduje voditi pse brez povodca na javnih površinah. Nadalje pa v istem odloku, v 18. členu določa, da: »Skrbnik psa in konja mora imeti pri sebi vrečke ali drugo opremo za odstranitev iztrebkov, ki jih mora takoj odstraniti v primeru onesnaženja občinske ceste ali javne zelene površine.« [vir: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=2009358] Globe za en in drugi prekršek sicer niso visoke, vendar je ta stvar predvsem moralnega pomena, v smislu: »Ne delaj drugim, česar ne želiš da drugi delajo tebi!«. Seveda so tudi v našem kraju izjeme in nekateri lastniki psov si zaslužijo vso pohvalo in so lahko »ostali konkurenci« za vzgled.

S tem člankom želim le vljudno prositi lastnike psov, da se ozirajo tudi na druge, ki smo sestavni del življa v Trebnjem.

Trebnje, 9.2.2012

(čista metla)

Uredništvu je avtor članka znan!

Bralec nas je obvestil, da Zakon, katerega navaja bralec Čista metla, velja za MO Ljubljana, občina Trebnje pa nima Odloka, ki bi obravnaval urejanje in čiščenje občinskih cest in javnih zelenih površin, temveč ima le odlok o občinskih cestah. Naloge skrbnikov psov so sicer zapisane v Zakonu o zaščiti in varstvu živali, a se nekateri, kot je videti, le-tega ne držijo. Vse to bi morale nadzorovati razne inšpekcije (veterinarska, kmetijska, lovska, ribiška, okoljska), ki pa tega ne počnejo ali pa vsaj - ne dovolj dobro. Dokler te stvari (strožji nadzor upoštevanja Zakona) ne bodo urejene, apeliramo na bralce, da sami skrbijo za čisto okolje, v katerem živijo (živimo).

(gs)