Poslali ste nam ...

Krtinska deteljica je zelo lepa in prijetna ter tradicionalna konjeniška prireditev v naših krajih, ki jo organizira Konjeniško-turistično društvo Krtina. V vasi Krtina, na otoku (narava in mlinarji v preteklosti precejšen kos travnika, s pomočjo reke Temenice, oblikovali v otok, na katerega se lahko pride samo čez mostove) pod malološkim gradom je minulo soboto, 23. julija 2011, potekalo že 7. srečanje konjenikov in ljubiteljev te zvrsti, ki so prišli iz širšega območja zahodnega dela naše občine. Gre za dogodek, katerega se zaradi pestrosti dogajanja res splača obiskati. Razloge, kot avtor fotografij, skušam dokazati ravno z njimi.

Prireditev in pol ...

Osebno sem sicer navdušen gasilec in podpornik gasilstva, ampak tovrstna konjeniška prireditev in gasilske veselice se pač ne morejo primerjati. Zakaj? Preprosto zato, ker se na večini gasilskih veselic dogaja samo to, da je včasih malo parade, seveda, če je za to kakšen razlog. Največkrat, ko je v društvu na primer nov gasilski avtomobil ali nov objekt, na vsake toliko let pa morda še kakšen jubilej. Na veselicah boljši ali slabši ansambel igra, prodajajo srečke z "nažicanimi," pogosto skromnimi dobitki, ples in pijača ... In se napijemo, "žandarji" na cesti pa - čop! Ne policaji, ampak dejstvo, da se na prireditvah nič ne dogaja, se kaže v manjšem obisku veselic ter podobnih prireditev. Ljudje so se naveličali petdeset let enake ponudbe. Nekateri majhno udeležbo skušajo opravičiti s kakovostjo ansamblov, s slabo plačilno sposobnostjo prebivalcev, strožjo prometno kaznovalno politiko... To, žal ne bo držalo v celoti, toda o temu morda kdaj drugič.

Na Krtinski deteljici ni tako. Tam se vseskozi nekaj dogaja, dogodki se kar vrstijo in obiskovalci si morajo zaradi naporov nenehno gasiti žejo... Tudi kuhinjo imajo enkratno. Kje lahko dobite na veselicah golaž, odojka, čevapčiče in kje vam spražijo jetrca, pravkar "položenega" jelena? Ja, gre tudi za to, da organizatorji to doživljajo kot lastno prireditev in zabavo, ki se občuteno prenese tudi na obiskovalce.

Konjeniki iz vsepovsod, za piko na i manjka le še vreme ...

Vse se začne, ko se konjeniki zberejo in prijahajo na prireditev. S Primskovega, iz Korenitke, iz Hudej, Gabrovke, Čateža... To seveda traja, kakor je dolga pot. Ko se na Krtini zberejo, šentlovrenski župnik opravi blagoslovitev konj. (Včasih prej pride tudi veterinarska inšpektorica, ki ugotavlja ali so konji zdravi, ali imajo predpisane papirje... To zna biti nerodno, če ni vse po črki zakona.). Letos je bilo "samo" petdeset konj. Konjenikov brez konj več! Vreme? Že nekaj dni poprej je bilo slabo, za soboto pa so Trontelj in "vedeževalke" napovedovali zelo slabo vreme. Hvala bogu, da je domači župnik s priprošnjo pri njem odložil padavine.

Potem se začne tekmovanje: najprej v natikanju obešene krtinske deteljice, ki je precej podobno tekmovanju v sinjski alki (tekmovalec mora s konja v diru sneti s pomočjo kopja obroček, ki visi v obliki deteljice pripet na precejšnji višini).  Za tem sledi hitrostno tekmovanje parov jezdecev v spretnostnem premagovanju ovir, ki so postavljene na dveh identičnih progah. Zopet so odločilne vse premagane ovire in čas. V nadaljevanju je na vrsti še pobiranje (Šešelovega) klobuka s tal. Tudi pri temu je pomembna hitrost, predvsem pa koliko je jezdec gibčen, da se med pobiranjem klobuka s tal ne zvrne iz sedla.

Povezovalec programa Roman – ljubkovalno Tarantela, ki menda pozna slehernega konjenika daleč na okrog, bolj ali manj v šali povezuje program, vsako tekmovanje obrazloži občinstvu in tekmovalcem, dodaja sočne, a nikoli žaljive pridevnike. Otroci se pomerijo v metanju podkev v krog (gumo), jahajo na ponijih, vozijo se z vozovi... Skratka, na Krtini je poskrbljeno z avse in vsakogar.

Zabava potem potraja do jutra

Ansambel je igral poskočnice in "stiskavce", plesišče je bilo kar na travi. V mraku so podelili priznanja, letos lesene konjeniške podobe, ki sta jih izdelala Lojze Rajar in Franci Kresal; srečke za mlado žrebičko so skoraj pošle, zvečer je bilo žrebanje; licitirali so skulpturo - leseno konjsko glavo in več glav "kralja živali" (odojkovih); opravili so še podelitev naziva gruntarice in gruntarja (za najbolj prizadevne Krtinčane na področju turizma in konjeništva); dokler se zgodaj zjutraj vsaj petdeset tekmovalcev ni pomerilo še v bližanju podkev okoli železnega droga.

Dogodek, vreden vsake pohvale. In nato je jutro. In je nov dan! Spomini na sedmo konjeniško srečanje pa ostanejo le na fotografijah ...

Brane Praznik