Poslali ste nam ...

V osnovni šoli Veliki Gaber so imeli v četrtek, 19. maja, skupinsko učno uro, oblikovano kot šolsko prireditev in sicer na temo »kako je nastajala Slovenija v letu 1991«. Nenavadno zamisel učne ure novejše zgodovine, ki na tej in verjetno še na kakšni osnovni šoli še ni bila videna, je dal učitelj Jani Strnad, ter jo nato domiselno uresničil skupaj z drugimi učitelji in učenci OŠ.

Prireditev, posvečena 20 letnici osamosvojitve Slovenije, je bila bolj podobna gledališki predstavi, kot pa proslavi ob 20. obletnici države. Bila je sporočilna, po svoje zabavna in prav nič dolgočasna.

Zanimivo je, kako so učenci pozorno prisluhnili svojim in zapisom sošolcev, o spominih očetov, ki so sodelovali med osamosvojitveno vojno na Medvedjeku. Medvojno bojišče je bilo namreč komaj streljaj oddaljeno od njihove šole. Naj spomnimo, da so na Medvedjeku enote TO zaustavile kolono JLA, ki je nameravala napredovati proti Ljubljani. JLA je v »povračilnih« ukrepih z letali napadla blokado in sosednje domačije. Med napadom je bilo precej civilnih žrtev, tako med tujci kot tudi med domačini. V enotah TO, ki so bile na položajih na Medvedjeku, so v veliki meri sodelovali tudi krajani Gabra, očetje sedanje generacije gabrskih osnovnošolcev..

Na panojih, ki so prikazovali stopnje osamosvajanja, so bile slike in predmeti, ki so jih uporabljali njihovi očetje, tako v nekdanji Jugovojski ali Teritorialni obrambi kot tudi med osamosvojitveno vojno. Za ponazoritev dogajanja so izdelali celo maketo tanka JLA, razstavili spominske predmete borcev iz Medvedjeka, uniforme TO, specialne brigade, naslikali umetnine, ki so ponazarjale bojevanje teritorialcev, predstavili manjšo zbirko denarja, ki smo ga uporabljali in še… Zastrte plakate, ki so jih imeli obešene na posebej izdelanih panojih, so odkrivali postopoma, tako kot so časovno tekli dogodki daljnega leta 1991.

Tudi vezno besedilo je teklo kot namazano. Povedano je bilo zanimivo, prijetno in razumljivo. Celo najboljši poznavalci novejše zgodovine oziroma zgodovine osamosvajanja ne bi mogli dati veliko kritičnih pripomb. Za ilustracijo še naslednje: povzetek pripovedi o osamosvajanju so povedali celo v nemščini in angleščini.

Z učno uro, ki si jo je ogledal tudi učiteljski zbor, so presenetili pravzaprav vse. Najprej sami sebe, ker so prvič videli in slišali celoto zgodbo, ter učitelje, in celo ravnateljico Marijo Mežnaršič, ki je z božajočimi besedami pohvalila sodelujoče učence in učitelje. Učno uro zgodovine je bilo čutiti kot bi pripovedovali najbolj napeto zgodbo. Zgodbo, ki si jo bodo učenci zapomnili, brez prisile ter brez kakšnega posebnega »guljenja« učne snovi.

Čas je, da mladim posredujemo več znanja o slovenski osamosvojitvi. Minilo je dvajset let!

(Brane Praznik)