Naša sokrajanka Soka Štikavac, ki se je pred nekaj leti doselila v okolico Čateža in se zaposlila v podjeju Tem, nam je poslala dve svoji pesmi.

»Prihaja čas trgatve in vesela jesen, mene pa je sodelovanje v kulturnem in turističnem društvu toliko opogumilo, da sem se odločila tudi vam poslati nekaj mojih amaterskih stihov, v upanju da jih objavite«, je zapisala.

Zakaj pa ne …

Vinogradniška

 Najlepše so te naše gorice žlahtne, čateške

Jeseni ko na trtah grozdi sočni dozorijo

Lepo je na daleč slišati ljube nam zvone zaplaške

In preše stare in nove ko otožno zacvilijo.

Od nekdaj v teh krajih dobrega pridelali smo in pili

Za to ker tukaj živijo srečni ljudje veseli

Družabni od srca so ga tudi gostom natočili.

Ob veselju in ob delu vedno prešerno zapeli.

Naši vinogradniki v uspešno društvo zbrani

Že leta točijo nam vina prav odlična,

In polno brento medalj ta druščina že hrani.

Pridela se pri njih še kak kralj al kraljična.

Naj živi nam čateško društvo to veselo,

In trte vsako leto naj sladko vince nam dajo,

Pod čateškim nebom bo pilo se in pelo,

Vinogradniki pridni to najboljše znajo.

 Popotnik na Čatežu

 Pod Zaplaz, tukaj, če prinesejo te pota

na tihe gozdne mehke stezice,

v naravo odpre ti vsa vrata, lepota

razkrije ponosno svoje najlepše lice.

Ne hiti več potnik radoživ, potlej

korak naj ti bo vedno krotek, mehak,

od Gorjancev do Snežnika se razglej,

na Dolenjske hribe, in vdihni čist zrak.

Naj pot te nese naprej ob Dušici igrivi,

da utrujen obraz ti umije, te bistra poživi.

Marijin studenec, ki čudežne ima moči,

čaka te presvet in pogled, zjasni ti oči.

Kot Levstik ustavi svoj truden korak,

vabijo te čateške vinske gorice,

odžeja naj si suho grlo, prešerno vsak

z vincem žlahtnim `z Krvice in Zemljice.

Od zemeljske lepote utrujen tukaj zastani,

kamor vabi te zaplaški romarski hram

in sveta beseda ti v cerkvi dušo nahrani.

Na odhodu vendar korak ustavil se bo sam,

pogled še enkrat objame prelep čateški kraj

in obljubil si boš zadovoljen, da vrneš se spet nazaj.