Poslali ste nam ...

Saj ni res – pa vendar je! Med največje trebanjske probleme nedvomno sodi nedokončano krožišče, zaradi katerega promet poteka le izmenično enosmerno in zaradi česar se ustvarjajo daljši prometni zastoji iz vseh treh strani. V Cajtngu je bilo o temu že veliko povedanega (nazadnje pred nekaj dnevi!!), vendar očitno še premalo.

V prometnih konicah morajo vozniki, ki imajo »srečo«, čakati tudi več kot deset minut, da iz mirnske strani zavijejo v smeri Nemška vas ali obratno (to smo fizično preverili). Če se v bodoče krožišče pripelje še nekaj tovornjakov, ki povzročijo nepreglednost in zmanjšajo gibljivost vozil, je kaos popoln. Dolge kolone se ustvarjajo tudi proti ali iz centra Trebnjega. V tem trenutku, sodeč po javnih odzivih odgovornih akterjev, tudi ni videti, da bo problem kmalu razrešen. Če bi takoj začeli z nadaljevanjem gradnje, bi rabili mesec dni za vzpostavitev reda in organizacijo dela, nato je pred nami turistična sezona, ko se takšne gradnje ustavijo, nato pride jesen in slabo vreme, pa zima… Kdo bo odgovoril - kdaj bo končano krožišče? Doslej jasnega odgovora še nismo prebrali! Žal v tem »bodočem krožišču«, pravzaprav na delovišču, ni problem samo v zastojih in v prometnem kaosu.

Na gradbišču ni nikogar. Občasno je v bližnjem bifeju mogoče videti kakšnega escetejevega nejevoljnega delovodjo, ki že mesece ni dobil plače in od daleč opazuje svoje na pol ustvarjeno delo… Gradbišče torej sameva. Brez problemov smo se sprehodili po njem. Nihče nas ni zaustavil, niti ni označb, da je prehod ali dostop prepovedan. Opuščeno gradbišče tudi ni posebej zavarovano. Vsak delovni inšpektor, ki bi imel pet minut časa, bi lahko napisal kup plačilnih nalogov. Seveda, če bi vedel, komu bi jih lahko izstavil?

Posebej pa nas je zanimal nedograjeni most čez Temenico. Ne brez razloga. Kot je mogoče videti na posnetkih, je na mostu pravo skladišče gradbenega materiala, predvsem železa. Na desetine ton. Lepo je zloženo in kot je že zapisano - tudi vsak trenutek dostopno. Ponoči gradbišče itak ni razsvetljeno, niti ni radovednih pogledov okoličanov, ki vsaj podnevi z njimi - neprostovoljno - varujejo material. Ko smo na mostu že vse prefotografirali, se je le pojavil (omenjeni) delovodja, ampak predvsem iz radovednosti – za kateri časopis slikamo?

Veliko vprašanje je, če bodo, v primeru, da si bo kdorkoli »sposodil« material (o tem beremo v policijskih poročilih dokaj redno!!), sploh ugotovili, da je bilo kaj odtujenega oziroma ali morda že kaj manjka v vsem organizacijskem neredu. Preprosto je nemogoče razumeti, da ob gradbenem zastoju, ki ga ni mogoče opravičiti, tudi ni prave skrbi za premoženje in da ni pravega varovanja. Da ni nikogar, ki bi poskrbel za to šlamparijo.

Morebitno škodo že plačujemo in jo bomo še - bodoči uporabniki – tako ali drugače.

Brane Praznik