Piškotki | Kontakt | Oglaševanje

Iskalnik po strani:

Objavljeno dne: 14.10.2014 | Prispevek objavil: Cajtng
Značke: , , , , , ,
V kategoriji: Cajtng | Lokalno
Prispevek ogledan: 663-krat

Justina Porle in Marija Zupančič še edini od okoli 180-tih delegatk na obletnici 1. kongresa Slovenske protifašistične zveze

V Dobrniču je v nedeljo, 12. oktobra 2014, v organizaciji Društva Dobrnič, Združenja borcev za vrednote NOB Trebnje in Kulturno-turističnega društva Dobrnič potekala prireditev v spomin na 1. kongres Slovenske protifašistične zveze. Dogodka sta se udeležili dve od okoli 180-tih delegatk, ki so v Dobrniču na omenjenem kongresu zasedale med 16. in 18. oktobrom 1943, domačinka iz Šahovca, 93-letna Justina Porle in Novomeščanka, 90-letna Marija Zupančič.

AFŽ Dobrnič 8

Tovarišici Justina Porle in Marija Zupančič, dve izmed 180-tih, ki so leta 1943 zasedali na 1. kongresu AFŽ v Dobrniču. (FOTO: FB AVNOJ Slovenija)

Tokratno prireditev je v sončnem in toplem Dobrniču obiskalo nekaj tisoč ljudi iz vseh koncev Slovenije, tudi letos pa so se domačini maksimalno potrudili za dobro počutje vseh udeležencev te, letos tradicionalne 71.-te obletnice kongresa antifašističnih žena Slovenije. V kulturnem programu, ki ga je povezoval raper Darko Nikolovski, so nastopili Občinski pihalni orkester Trebnje, Moški pevski zbor Slava Klavora, učenci Podružnične šole Dobrnič, zbrane pa sta nagovorila tudi predsednica Društva Dobrnič Vera Klopčič (hči Mare Rupena) in trebanjski župan Alojzij Kastelic. Slavnostna govornica je bila evropska poslanka Tanja Fajon.

Kulturno turistično društvo Dobrnič je tudi tokrat ob tej priložnosti organiziralo pohod po odseku Evropske pešpoti E7 – po Poti Mare Rupena. V zgodnjih jutranjih urah so se pohodniki proti Dobrniču podali iz dveh smeri, iz Dolenjskih Toplic (26 km) in iz Žužemberka (12 km).

(AB)


DOBRNIČ IZ VOJNEGA LETA 1943

Vsako leto v oktobru se zberemo v vasici Dobrnič na Dolenjskem, tj. v jugovzhodnem delu Slovenije. Zberemo se predvsem ženske, saj počastimo spomin na 1. kongres Slovenske protifašistične ženske zveze (prve politične ženske organizacije), ki je bil v Dobrniču med 16. in 18. oktobrom 1943. Udeleženk je bilo okoli 180, zbrale so se z vseh koncev domovine, če so le mogle, če niso na poti tudi padle. Geslo je bilo: »Vse za partizane – do končne zmage!« V spomin na ta dogodek je zdaj tam največji vsakoletni shod žensk na Slovenskem.

Bila je okupacija in sredina narodnoosvobodilnega boja. Slovenijo so do Ljubljane z juga zasedli Italijani, sever nad Ljubljano so zasedli Nemci, najbolj severno-vzhodni del Slovenije pa Madžari. Ljudje so se zavedali, da brez boja ne bo svobode, kaj šele preživetja. Najbolj so se tega zavedali Slovenci v Primorju, ki je pripadalo Italiji od Londonskega pakta iz leta 1915, saj so imeli težke izkušnje s fašisti že od leta 1920, ko so jim fašisti požgali dom v Trstu, ukinili so jim šole v slovenščini, pljuvali so jim v usta, če so govorili po slovensko, jih mučili, zastrupljali z ricinusovim in motornim oljem, jih obsojali na dolgoletne ječe, največje domoljube pa streljali po obsodbah posebnih sodišč (Bazovica, Opčine). Zato so ljudje vedeli, kaj je fašistični in nacistični okupator. 27. aprila 1941 je bila ustanovljena na pobudo komunistične partije Osvobodilna fronta, koalicija ponosnih in upornih ljudi, ki se je borila za osvoboditev in za boljši in pravičnejši svet.

V vsaki vojni najbolj trpi civilno prebivalstvo, predvsem ženske in otroci. Toda ženske na Slovenskem niso zavzele trpnega, ponižnega položaja. Nasprotno, razbile so okove tradicije. Prevzele so nase vso odgovornost, zato so bile vse: – bile so aktivistke na terenu, kjer so zbirale hrano, obleko, orožje, sanitetni material, skrbele za otroke upornikov, »ilegalčke«; – bile so vodilne zdravnice v partizanskih bolnišnicah; nista bili samo Franja in Pavla, bile so še, npr. Ruža Šegedin, Božena Grosman; – bile so bojevnice, ki so imele svojo žensko četo; 8. januarja 1943 je na Pohorju padel cel ženski vod skupaj z borci Pohorskega partizanskega bataljona. Ker so bile vse, so že leta 1942 dobile volilno pravico, po vsej Sloveniji pa so volile leto zatem.

Ta duh uporništva in preloma s pohlevno in ponižno tradicijo je pripeljal do prvih in edinih ženskih demonstracij v okupirani Evropi v Ljubljani v sredo, 21. 4. 1943, kjer so ženske zahtevale, da jim je omogočeno pošiljati hrano zapornikom in internirancem, da naj izpustijo zaprte in internirane zapornike, predvsem bolne. Pod geslom »Vidimo se naslednjo sredo!« so se zbirale do 12. maja 1943, ko so zaman izročile peticijo fašistični oblasti. Ponovno so se zbrale 21. junija 1943 in, ker jih okupator ni upošteval, odšle pred škofijo, kjer so prosile za posredovanje škofa. In končno so se skupaj z moškimi uprle še 1. avgusta in zahtevale, da izpustijo vse zapornike in internirance. Vsakič so bile razgnane s puškinimi kopiti in gasilskimi curki vode, toda zadnjič jih je bilo preveč…

Po italijanski kapitulaciji so Nemci razširili okupacijo do Trsta in naprej po italijanskem škornju. Boj je bil srdit in odločilen, zato so borci in borke napeli vse sile, hkrati pa pripravljali državno organizacijo za novo Slovenijo, del Jugoslavije. Ženske so morale dokazati, da so prav tako politično zrele in enakovredne moškim, zato so sklicale kongres v Dobrniču in organizirale žensko politično silo, ki je utemeljila žensko enakopravnost in položaj žensk že v socialistični Sloveniji, te človekove pravice pa so bile prenesene tudi v današnjo samostojno državo Slovenijo.

Vsakoletno praznovanje v Dobrniču ni samo zgodovinski spomin na leto 1943 in ni le največji shod žensk iz cele Slovenije. Leta 1995 je bila 4. svetovna ženska konferenca v Pekingu, ki so jo organizirali Združeni narodi. To je bil največji svetovni shod žensk, saj jih je prišlo v Peking več kot 34 tisoč. Svetovna ženska konferenca je poslala v svet zelo važno sporočilo in zelo pomemben sklep. Sporočilo svetovne konference je bilo, da ptič-človeštvo ne bo poletel v nebo, če ne bo uporabil obe krili, tj. žensko in moško krilo. Obvezujoč pa je sklep te konference: »Na svetu so na prvem mestu človekove pravice, šele na drugem mestu je tradicija.« Ta sklep je skupna točka z Dobrničem. Ženske pravice so človekove pravice, ki ne smejo biti podvržene nobeni tradiciji! Zato vsako leto organiziramo srečanje v Dobrniču, da mladim ženskam v Sloveniji dajemo zgled, kako se je treba boriti za enakopravnost in že pridobljene pravice, da dobijo pogum za samostojno, ponosno in samozavestno življenjsko držo.

Vir: FB AVNOJ Slovenija


NAGOVOR SLAVNOSTNE GOVORNICE TANJE FAJON …

Drage delegatke in tovarišice, spoštovani vsi zbrani!

Leta 1943 ste se na prvem kongresu Slovenske protifašistične ženske zveze zbrale v okupirani domovini, sredi narodnoosvobodilnega boja. Predstavljale ste tisti del žensk – mater, žena, sester, hčera, – ki je bil ne glede na trpljenje in vojne grozote odločen, da se ne ukloni in se ne preda poniževanju. Še več, prevzele ste odgovornost, da boste svojo trmo in sposobnosti prenesle tudi na druge. Zavedale ste se svojih dolžnosti in svojih sposobnosti. Zavedale pa ste se tudi pravic. Pa ne le svojih, temveč pravic vseh: žensk, moških in otrok. Zato niste bile le učiteljice, bolničarke, kurirke, partizanke. Bile ste organizatorke in demonstrantke, bile ste aktivistke in do zadnjega: borke.

To pot ste vzdrževale 71 let, današnje srečanje in naše veliko število pa dokazujeta, da bo še dolgo tako.

Nobena sprememba se ne zgodi brez vztrajnosti, najsi gre za družbo in domovino, politiko in zakone, osebne odnose in družino.

V nobenem človeškem obdobju ni napredka brez skupin, kakršna je bila in je vaša. Brez ljudi, ki se z neuklonljivim zavedanjem, da imajo prav, postavijo po robu krivici, neumnosti, zatiranju, diskriminaciji. In pri tem vztrajajo, četudi žal ne gre brez žrtev.

Dejstvo je, da so se pravice žensk tudi v vojnih časih krepile, za kar imajo članice antifašistične zveze in kasnejših ženskih društev neprecenljive zasluge. Dolžnost mlajših generacij pa je, da doseženo stopnjo ženskih pravic ne le vzdržujemo, temveč še povečujemo.

Zavedati se moramo, da so predsodki proti ženskam dandanes sicer manj očitni, a niso izginili, in ženska vprašanja ostajajo na tnalu družbenih interesov.

Slovenke imamo glede svojih pravic sicer še vedno sorazmerno dober položaj, a se z njim še zdaleč ne smemo zadovoljiti. Nasprotno, v času finančne in pravzaprav splošne krize moramo biti nenehno in še toliko bolj pozorne na vse dejavnike, ki bi nam lahko krčili polje pravic, pa naj bo to zdravstveno, socialno, zaposlitveno, politično ali drugo področje.

Gospodarska kriza je zaradi številnih dejavnikov ženske dokazano bolj prizadela kot moške. Tudi pri nas. Ženske imajo praviloma nižje dohodke, na njih je večje breme gospodinjskih opravil in vzgoje otrok, hitreje ostanejo brez zaposlitve, so pogosteje žrtve fizičnih in drugih zlorab, zato se v kriznih stanjih veliko pogosteje znajdejo na družbenem robu, kjer so lahko hitro oropane doma in dostojanstva.

Prav ta teden sem ob svetovnem dnevu brezdomstva v Evropskem parlamentu gostila konferenco o brezdomkah – njihovo število se, skupaj s številom brezdomnih otrok – povečuje povsod po Evropi.

To pa vsekakor ni Evropa, kakršno si želim.

Kakor si tudi ne želim Evrope, kjer bi prevladovale nacionalistične težnje, kjer bi nas zavajali populisti, kjer bi odrivali ljudi zaradi njihove drugačnosti, ali kjer bi kdorkoli imel manj priložnosti le zato, ker je napačnega spola.

Spodbujanje žensk, da zasedajo visoke gospodarske ali politične položaje, je z nekaj že dokaj utečenimi orodji, kot so zadrge na glasovalnih listah, predpisan odstotek žensk v odločevalskih odborih in podobno, sicer že obrodilo nekaj sadov, tudi v Sloveniji.

A vsega se ne da urediti s predpisom. Za preseganje vseh takih diskriminatornih stanj potrebujemo zavedne državljane, ki so posamič ali v skupini pripravljeni vztrajati ne le pri spremembi zakona, temveč se truditi za spremembo duha in vrednot.

Za slednje bi se morali bolj osebno in angažirano truditi tudi politiki.

Ko sem pred leti sama stopila na zavito politično cesto, sem si veliko stvari predstavljala drugače. Ne morem reči, da mi je bilo težje samo zato, ker sem ženska, res pa je, da je svet politike še vedno zelo moški svet.

V letošnjem letu, ki je bilo politično izrazito pestro, zame osebno pa zelo naporno, sem se veliko naučila. In se prepričala, da Slovenci resnično potrebujemo prevetritev vrednot. Dokler bodo odločitve krojili parcialni interesi, ki so prva ključna beseda sedanjosti, do takrat ne bo možnosti za složnost, ki je drugi ključ do boljše prihodnosti.

Ker sem se rodila kot optimistka in sem za to zelo hvaležna, bom zaključila optimistično, z omembo imena, ki me spominja na vašo preteklost in navdaja z upanjem za žensko prihodnost po vsem svetu: Malala, deklič, ki je dobil Nobelovo nagrado za mir.

Organizatorka, demonstratorka, aktivistka, borka do konca.

In dokaz, da ni res, da se ničesar ne da storiti.

Sicer pa ve, drage ženske, to najbolje veste.

Vsem delegatkam, ki ste še med nami, ob današnji obletnici iskreno čestitam, vsem, ki so odšle, se zahvaljujem za njihov pogum.

Počaščena sem za priložnost, da sem vam danes smela spregovoriti, da ste me izbrale, ker v meni vidite žensko, ki je željna in sposobna izboljšati našo skupnost.

Vedno, tudi danes na to sončno nedeljo, verjamem, da me, ženske, zmoremo vse.

  • krepko-207-ii
  • Natisni net CTV
  • AVTO SLAK CAJTNG TV
  • Pasji salon Ajša CTV
  • Natisni net za CTV 2
  • BHS 1
  • Pavc Cajtng TV 420×360
  • BHS 2

Vremenska napoved

Oglasi

Anketno vprašanje

Glasovanje v anketi je zaključeno!
Čas trajanja:
od 01/06/2016 07:45:25
do 19/06/2016 23:59:59

Rezultati ankete:
Ali se boste udeležili prireditve Iz trebanjskega koša, ki bo od 17. do 19. junija 2016?

Skupaj glasov 4